Z namenom preprečevanja širjenja okužbe s koronavirusom in v skladu s priporočili pristojnih institucij je Hiša Stare trte za obiskovalce sicer zaprta, a za vas ostajamo dosegljivi na elektronskem naslovu stara-trta@maribor.si in telefonski številki 051 335 521. Vljudno vas vabimo tudi k obisku spletne vinoteke in nakupu izdelkov iz naše ponudbe. Svoj nakup lahko po predhodnem dogovoru prevzamete tudi osebno na prevzemnem mestu Hiše Stare trte.

Mestni viničar

Tone Zafošnik (1927 – 2012)

med vsemi, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih opazovali izmučeno Staro trto na Lent, velja omeniti mag. Toneta Zafošnika, ki je bil eden izmed članov strokovne komisije, ki jo je imenoval tedanji direktor Kmetijskega zavoda Maribor, Jože Protner. Po nekaj strokovnih ogledih sta mag. Tone Zafošnik in Anton Vodovnik leta 1981 odstranila vse odmrle veje in v naslednjih letih z veseljem opazovala rast novih vej. Tako je prvi skrbnik Stare trte Tone Zafošnik več desetletij z veliko zavzetostjo in ljubeznijo skrbel za danes slavno Žametovko in ima največ zaslug, da je nesporna prva dama vinskih trt sveta preživela do danes. Z omenjeno sorto je imel veliko izkušenj, ki si jih je nabral ob delu na Kmetijskem inštitutu Slovenije. Zahvala za ohranitev najstarejše trte sveta gre tako gospodu Tonetu Zafošniku s sodelavci.

Stane Kocutar

brez ovinkov prizna, da je z veseljem leta 2010 prevzel delo mestnega viničarja in si šteje v čast, da ga je za to delo izbral predhodnik mag. Tone Zafošnik. Svoje delo pa opisuje takole: Delo s staro damo na Lentu je prijetno in zanimivo. Vsako leto najprej v februarju opravimo rez in pripravimo cepiče za cepljenje trte na primerno podlago. Potem jo je treba opleti, povezati ter 2- 3 krat poškropiti s primernimi pripravki. Sledi vršičkanje, odstranjevanje listja ob steni hiše, da se vzpostavi čim bolj zračen prostor ob grozdju, ter na koncu trgatev. Skrb za trto pomeni negovanje in ohranjanje prvovrstnega prvovrstnega živega spomenika naše temeljne kulture in izjemnih naravnih danosti tega okolja. Nikoli mi ni žal časa, ki ga trta zahteva. Po opravilih na Lent praviloma prihajam v zgodnjih jutranjih urah v soboto ali nedeljo. Takrat je tam še vse spokojno in z veseljem povem, da se ne zgodi tako poredko, ko samo sedem na stopnice nasproti trti in razmišljam o njenih častitljivih štirih stoletjih na tem mestu. Vesel sem, da ji smem služiti. To počnem, kot bi rekel pesnik Tone Pavček – »iz sredice sredic«. Zanjo za moj Maribor in z mislijo na vse, ki jih je vinska trta zaznamovala z občudovanjem in radovednostjo. Plačilo je neprecenljivo: žametna črnina vsako leto brsti, raste, rodi, se na jesen škrlatno obarva in ob teh preobrazbah vzbuja občudovanje častilcev z vseh koncev sveta. Sme mestni viničar želeti sploh kaj več?

  DELI ČLANEK